Leta 1924 je bil v Trstu ustanovljen Tržaški Veslarski Klub Sirena. Nastalo na pobudo Kontovelca Dragotina Starca, podjetnika in kulturnega aktivista. Ustanovni občni zbor se je vršil v Barkovljah 11. oktobra 1924. Odbor so poleg predsednika Dragotina Starca sestavljali Vekoslav Martelanc (tajnik), Anton Sferza (blagajnik) in Ernest Brus (gospodar). V nadzornem odboru pa so bili dr. Henrik Okretič, dr. Ivan Marija Čok ter dr. Lavo Čermelj. Primeren prostor je društvo našlo ob morju v nekdanjem skladišču soli v Barkovljah, v zgradbi za današnjo restavracijo “Tre merli”.
Delovanje se je kar hitro razvilo in v nekaj letih je Sirena že imela kar nekaj posadk. Bila takrat eden od redkih tržaških veslarskih klubov, ki so imeli tudi žensko skupino. Nekaj let kasneje pa ga je takratna fašistična oblast nasilno ukinila z dekretom Prefekta tržaške province dne 17. avgusta 1927.
V petdesetih letih je bil Barkovljan Stanislav Starec glavni pobudnik zamisli, da bi se obnovil Veslarski Klub Sirena, vendar so se ljudje v povojnih letih ubadali predvsem z gospodarskimi problemi tako, da ni bilo ne časa ne sredstev za zahtevne hobije. Zato je kaj kmalu zamisel propadla. Razmere so se ekonomsko in politično izboljšale šele v sedemdesetih letih. Leta 1975 se je domov iz Milana vrnil inž. Inko Starec, sin Stanislava Starca, in obudil očetovo zamisel. Tako so se na Inkovo pobudo 28. novembra 1976 v prostorih barkovljanskega kulturnega društva zbrali domačini in odločili, da bodo obnovili nekdanji klub Sirena. Zato so bili podpisniki izključno stari člani, vpisani v staro Sireno. V ulici XXX Ottobre 19 v Trstu so se pred notarjem Vladimirom Clarichem 14. decembra 1976 zbrali v devetih: dr. Frane Tončič, August Furlan, Adalbert Taučer, Vladimir Podbršč, Zora Fabijančič, Josip Guštin, Emil Colja, Vladimir Pertot in Anton Pertot. Za predsednika je bil začasno izbran Vladimir Pertot. Preporod Sirene je dobil uraden pečat, ko je bil notarski akt registriran dne 22. decembra 1976 s številko 5735.
Dne 23. januarja 1977 se je v polni dvorani kulturnega društva Barkovlje v ulici Cerreto 12 vršil prvi občni zbor staro-novega Tržaškega Pomorskega Kluba Sirena. Odobren je bil novi statut in izvoljen novi odbor. Predsednik je postal kapetan Romeo Ferfoglia, podpredsednik pa pomorski agent Edi Filipcic. Sirena je bila včlanjena v Z.S.Š.D.I. – Zvezo slovenskih športnih društev v Italiji. Štela je 57 članov. Glavni cilj novega kluba je bil širiti pomorske športne dejavnosti, v prvi vrsti med mladimi.
Prvi tečaji jadranja za mladino so bili organizirani takoj, že prvo poletje 1977. Dejavnost kluba se ni omejevala samo na jadranje. Otroci so bili namreč vključeni v Športno šolo, ki je bila v tistih letih pod vodstvom prof. Bojana Pavletiča v polnem razmahu. Člani so obiskovali tečaje telovadbe in plavanja, igrali namizni tenis, pozimi pa se ukvarjali tudi s smučanjem. Pozneje je sta zaživeli tudi sekciji za športni ribolov in potapljanje.
Prvo prošnjo za včlanjenje v Italijansko Jadralno Zvezo F.I.V., oziroma Komiteju XI cone, ki je bil pristojen za Trst, je podpisal novi predsednik Edi Filipcic 13. septembra 1979. Prošnja je zavrnjena, ker Komiteju ni ustrezal tretji člen statuta Sirene, ki je določal, da so njeni člani italijanski državljani slovenske narodnosti. Ta člen, je ugovarjal predsednik Komiteja, naj bi onemogočal včlanjevanje italijanskih državljanov italijanske narodnosti, take omejitve pa Komite ni mogel sprejeti. Komite XI cone je oporekal tudi klubskemu praporju oziroma kratici T.P.K. (Tržaški Pomorski Klub) na njem, ker je pač bila slovenska. Svetoval je, da se jo odpravi ali nanese dvojezično.
Komaj 6. januarja 1980 je Komite XI cone Italijanske Jadralne Zveze na zborovanju v Yacht Clubu Adriaco v Trstu soglasno podprl prošnjo Sirene. 20. junija 1980 je predsednik Italijanske Jadralne Zveze javil predsedniku Sirene Ediju Filipcicu, da je bil klub sprejet v Italijansko Jadralno Zvezo F.I.V. Leto kasneje je Italijanska Jadralna Zveza F.I.V. Sireni uradno priznala Jadralno šolo.
Prvo zmago za Sireno je leta 1981 osvojil v razredu Optimist dvanajstletni Davorin Starc na conski regati v Chioggi. Leta 1983 je bil Lorenzo Bogatec vključen v državno mladinsko ekipo olimpijskega razreda Finn, Aleksander Panjek pa se je na Optimistu udeležil državnega finala Mladinskih iger. Leta 1984 se je Peter Sterni kvalificiral na evropsko prvenstvo v razredu Optimist kot rezerva v italijanski raprezentanci, Sirenina ekipa Optimistov ternerja Brunota Bogatca, ki so jo sestavljali Arianna Bogatec, Maksi Ferfoglia, Aleksander Panjek, Davorin Starc in Peter Sterni pa je bila takrat najbolj zastopana ekipa na finalnih italijanskih selekcijah. Leta 1985 sta velik odmev naredila deskarja David Poljšak in Aleš Žetko, ko sta v neprekinjeni maratoni prejadrala Jadransko morje od Cervie do Pula.
Od leta 1976, ko je bil obnovljen, deluje klub neprekinjeno na navtičnem sedežu na Miramarskem drevoredu. V letih se je novi sedež postopoma razširil in se razvil v krasen objekt, kjer imajo atleti idelane pogoje za gojenje pomorskih športnih dejavnosti, člani pa zelo radi obiskujejo klubske prostore in obalo, kjer jim stik z morjem omogoča rekreacijo, sprostitev in družabnost. Načrt novega sedeža je izdelal inž. Livio Pertot, ki je predsedoval Sireni celih šestindvajset let, k njegovi realizaciji pa so v veliki meri pripomogli člani sami.
Društvo je v času svojega obstoja stalno raslo in se razvijalo, vzgojilo pa je tudi veliko število vrhunskih športnikov, ki so dosegli izredne uspehe bodisi na državni kot na svetovni ravni, tako da se klub lahko danes ponaša z bogato zlato knjigo v jadranju in v športnem ribolovu.
Arianna Bogatec je bila desetkrat italijanska prvakinja v razredu Europa. Udeležila se je šestnajstih svetovnih prvenstev: prvič komaj petnajstletna v Tǿnsbergu na Norveškem leta 1985, zadnjič v Rizhao na Kitajskem leta 2005. Njeni najboljši uvrstitvi sta prvo mesto juniores (tretje absolutno) leta 1987 v Crozon Morgat v Franciji in drugo mesto med članicami leta 1991 v Long Beach v Združenih Državah. Na olimpijskih igrah je bila dvakrat: v Barceloni v Španiji je leta 1992 dosegla osmo mesto, v Atlanti v ZDA leta 1996 pa dvanajsto.
Lorenzo Bogatec se je v italijanskem dresu udeležil dveh mladinskih evropskih prvenstev, enega svetovnega mladinskega in enega svetovnega članskega, vedno v razredu Finn.
Jaro Furlani in Daniel Piculin, sta po prvih uspehih pri Čupi prešla k Sireni. Na dvosedu 420 sta leta 2001 v Ravenni postala svetovna prvaka under 16. Naslednje leto sta na državnem prvenstvu na Gardskem jezeru osvojila zlato kolajno under 18. Leta 2003 sta na svetovnem prvenstvu v Madeiri dosegla šesto absolutno mesto, na evropskem prvenstvu v Atenah pa tretje. Jaro Furlani se je po dragocenih izkušnjah v olimpijskem razredu 49er odločil za regatiranje na monotipih in regatnihn jadrnicah in prodrl v krogu svetovne jadralske elite. Leta 2011 je namreč osvojil šesto mesto na svetovnem prvenstvu v razredu Farr40 in pa sedmo mesto na svetovnem prvenstvu RC44.
Miran Gustin je v italijanski članski reprezentanci potoval na eno svetovno prvenstvo in na tri evropska, vedno v razredu Europa. Kasneje se je tudi v dresu Slovenije udeležil več evropskih in svetovnih prvenstev. Leta 2006 je na regati ARC preplul Atlantski ocean.
Andrej Mocilnik se je kot mladinec v razredu Europa udeležil dveh evropskih mladinskih prvenstev in enega svetovnega. Dvakrat je bil italijanski prvak v razredu Snipe. Vedno v razredu Snipe je leta 2004 na evropskem članskem prvenstvu v Franciji dobil bronasto medaljo. Udeležil se je tudi svetovnega prvenstva 2003 na Švedskem, kjer je bil petnajsti.
Nataša Valentič se je udeležila dveh mladinskih in dveh članskih evropskih prvenstev v razredu Europa, leta 2007 pa tudi svetovnega prvenstva na Nizozemskem, kjer je bila dvaindvajseta.
Giulia Ceschiutti je leta 2006 je osvojila državno prvenstvo v razredu Europa.
Matia Ugrin je leta 2011 dosegel odlično sedmo mesto na evropskem prvenstvu v razredu 420 v dvojici s Čupinim jadralcem Mirkom Juretičem.
Seznam atletov Sirene, ki so predstavljali Italijo po svetu, dopolnjujejo Alan Mahne Kalin, ki je majico italijanske reprezentance under 23 oblekel na treh evropskih prvenstvih v razredu Europa, Aleš Omari, ki je v razredu Laser na evropskem nivoju kot under 19 tekmoval enkrat, Katja Omari, ki je tudi bila enkrat na mladinskem evropskem prvenstvu in sicer v razredu Europa, Ivan Zidaric, ki je v italijanski mladinski reprezentanci sodeloval na evropskem prvenstvu v razredu Laser.
Številni so tudi uspehi, ki so jih na kajutnih jadrnicah in monotipih dosegli naši jadralci Andrej Gregori, Davorin Starc, Peter Sterni, Berti Bruss, Walter Gruden, Aleš Omari, Jaro Furlani, Branko Brčin, Lorenzo Bogatec, Andrej Močilnik, Miran Guštin, Luca Giacomini, Sandi Šuc in pa regatna velikanka Esimit Europa, ki je več let zmagovala na regatah z zastavo Sirene. Izpostaviti gre predvsem uspeh, ki sta ga leta 2011 dosegla Aleš Omari z osvojitvijo svetovnega naslova v kategoriji ORC in Branko Brčin z osvojitvijo svetovnega naslova na monotipih Melges 32.
Vsako leto organizira klub več jadralnih tečajev, ki so namenjeni tako začetnikom, mladincem in odraslim in pa več regat, med katerimi izstopajo predvsem jesenska mednarodna regata iz vseh mladinskih razredov, ketere se udeležuje lepo število jadralcev iz več evropskih držav, regata v razredu Optimist, ki že več let velja za selekcijo za nastop na državnem prvenstvu in pa tradicijonalna regata Trst – Brioni – Trst, to je najdaljša regata v naši deželi za kajutne jadrnice.
Sekcija športnega ribolova je bila ustanovljena leta 1989. Glavno zaslugo za njeno ustanovitev nosi Vojko Brecelj, ki je vodil na desetine tečajev, v katerih so se otroci in mladinci učili teorije in prakse. Razvila se je bogata tekmovala ekipa, ki je dosegla odlične rezultate. Med njimi izstopa Janko Brecelj zaradi svojih vrhunskih dosežkov ne samo na italijanskih ampak tudi na svetovnih prvenstvih kategorije Under 21. Začel je tekmovati pri šestih letih v kategoriji Under 13, prvo zmago pa dosegel pri desetih, ko je v lovu s palico s pomola postal pokrajinski prvak. Leto 2003 je bilo najbolj uspešno. Postal je pokrajinski prvak s palico s pomola, bil je drugi na italijanskem prvenstvu v Trstu s palico s čolna in 8. na italijahnskem prvenstvu v Miljah s palico s pomola. Na ekipnem svetovnem prvenstvu na Danskem je z italijansko reprezentanco osvojil naslov svetovnega ekipnega prvaka under 21. Leta 2004 je v kategoriji juniores na italijanskem prvenstvu osvojil zlato. V sklopu italijanske reprezentance sta naspopala tudi Andrea Lisjak in Devan Radovič.
Glavni cilj kluba ostaja še danes isti, razvoj pomorskih športnih dejavnosti in skrb za naraščaj.
